Preden se lotimo različnih vrst razširitev zavornih cevi, je pomembno, da najprej razumete namen zavornih cevi za zavorni sistem vašega avtomobila.

Danes se v vozilih uporabljata dve različni vrsti zavornih cevi: fleksibilne in toge cevi. Vloga vseh zavornih cevi v zavornem sistemu je prenos zavorne tekočine do kolesnih valjev, s čimer se aktivirajo čeljusti in zavorne ploščice, ki delujejo tako, da pritiskajo na rotorje (diske) in ustavijo avtomobil.

Toga zavorna cev je priključena na glavni zavorni valj, na koncu pa se uporablja fleksibilna zavorna cev (cev), ki jo povezuje z gibljivimi deli zavornega sistema – kolesnimi valji in čeljustmi.

Za prenašanje gibanja koles je potrebna prožna cev, sistem ne bi bil tako učinkovit, če bi bili vsi deli zavorne cevi izdelani iz togega jekla.

Vendar pa nekateri proizvajalci avtomobilov na kolesnem cilindru uporabljajo tanke in fleksibilne pletene jeklene zavorne cevi.

Pleteno jeklo omogoča zavornim cevem svobodo gibanja, ki je potrebna na priključku kolesa, hkrati pa je močnejše in bolj trpežno kot tradicionalne gumijaste cevi, ki so lahko nagnjene k puščanju in poškodbam.

Razširitve zavornih cevi 

Za močnejšo povezavo in preprečevanje puščanja zavorne tekočine se uporabljajo razširitvene povezave zavornih cevi. Razširitvene povezave na zavornih ceveh omogočajo varnejšo povezavo komponent.

Brez razširitev lahko zavorne cevi puščajo na priključnih mestih, saj lahko tlak zavorne tekočine, ki se premika skozi cevi, postane premočan.

Zavorne cevi morajo biti močne, da ohranijo varno povezavo in učinkovito preprečijo puščanje. Večina zavornih cevi je izdelanih iz nikljevo-bakrene zlitine, nerjavečega jekla ali pocinkanega jekla.

Poleg tega, da so trdne, je pomembno, da so komponente zavornih cevovodov odporne tudi proti koroziji. Če se na zavornih ceveh nabere rja, je manj verjetno, da bodo delovale pravilno in jih bo morda treba prezgodaj zamenjati.